In memoriam: Pavel Štor

Morda bi se rokomet v Ajdovščini še vedno igral, vsekakor pa bi brez tega, nekoč vrhunskega kegljača, manjkalo nekaj bleščečih let, ki so tej panogi in ajdovskemu športu nasploh, lahko v ponos ter so pustila močan pečat tako v slovenskem, kot takratnem jugoslovanskem in mednarodnem prostoru. 

Pavel Štor je v rokomet vstopil s pomembno vlogo pri ustanovitvi moškega rokometnega kluba v Dobravljah konec šestdesetih let. Leta 1972 je poskrbel za, za tisti čas izredno pridobitev, razsvetljavo na igrišču in s tem omogočil redno in kvalitetno vadbo. Še istega leta pa je ustanovil tudi ženski rokometni klub, ki je nekaj let uspešno igral v slovenski rokometni ligi. 

Ko sta se 1973 moška rokometna kluba Mlinotest in Dobravlje združila, je bil Pavel Štor predsednik kluba. V tem obdobju je mladinska vrsta osvojila naslov republiškega prvaka in Slovenijo zastopala na jugoslovanskem prvenstvu. 

Leta 1977 je uspel pritegniti k sodelovanju  takratnega direktorja podjetja LIPA. Vstop, takrat uspešnega podjetja, je bil za ajdovski rokomet pomemben mejnik, tako z organizacijskega kot tekmovalnega vidika. Formalno je gospod Štor opravljal funkcijo podpredsednika, v resnici pa je s svojim zagnanim delom, nenehno prisotnostjo, predvsem pa z močno emocionalno angažiranostjo v vseh dimenzijah delovanja kluba, praktično poosebljal rokometni klub. Stkal je mnoge vezi z vplivnimi ljudmi v svetu rokometa in ljubiteljem športa v Ajdovščini omogočil ogled zvenečih rokometnih imen. V Ajdovščini je v sodelovanju s ŠC Police in Rokometno zvezo Slovenije organiziral »Četveroboj narodov«, takrat najmočnejši turnir nacionalnih selekcij na svetu. Na priprave v naš kraj je pred velikimi tekmovanji privabil žensko in moško reprezentanco Jugoslavije. Slednja je nekaj tednov za tem osvojila zlato medaljo na olimpijskem turnirju v Los Angelesu. Na »Police« je povabil tudi reprezentance Švice in Avstrije. 

Igralci mladinske ekipe, ki so v letih 1977 in 1978 dvakrat zapored osvojili naslov slovenskega prvaka in nastopili na jugoslovanskem prvenstvu, so Pavleta Štora doživljali kot trinajstega soigralca ne pa kot funkcionarja. 

Pavle je bil širokega srca in vedrega duha. Njegov nalezljivi nasmeh in optimizem je širil na okolico. Legendarna so gostovanja različnih rokometnih skupin pri njem v njegovem gostišču in njegova skupna potovanja z rokometaši pa naj je to bilo v vlogi navijača na tekme RD Kolinske Slovana, ko je nastopal kot prvak SFR Jugoslavije v takratnem pokalu državnih prvakov ali pa v funkciji tehničnega vodje mladinske reprezentance Slovenije še pod okriljem nekdanje skupne države. Svojo ljubezen do rokometa je kazal tudi kot rokometni funkcionar v krovni organizaciji RZS kot član predsedstva. On in Miha Jezeršek sta svoj čas najbolj zaznamovala naš rokomet na primorskem koncu Slovenije in zahvaljujoč njuni predanosti ter času posvečenem tej njuni veliki ljubezni sta Ajdovščina in Kozina bila dva izmed stebrov našega rokometa v njunem času. In zahvaljujoč temu je marsikateri igralec od tam pristal pri takrat vodilnem RD Kolinska Slovan in kasneje pri RK Celje Pivovarna Laško. Žal je v današnjih časih ljudi kot je bil Pavle vse manj in zato nam določeni centri s pojemanjem njihove življenjske moči in fizične prisotnosti vse bolj izgubljajo sapo. Želja nas starejših rokometašev, ki smo se imeli čast družiti in srečevati z njim in njemu podobnimi je, da bi se vrednote in predanost, ki so jo imeli Ti častni možje prenesla tudi na mlajše generacije.

Na kratko pa bi lahko označili osebo kot je bil Pavle enostavno: »ROKOMETNI DOBROTNIK«.

Zato dragi Pavle za nas starejše generacije rokometašev boš ostal v večnem spominu vse dokler se Ti ne pridružimo onkraj in izpišemo nove rokometne zgodbe znova s skupnimi močmi.

V imenu rokometašev zapisala Aleksander Lapajne in Aleš Praznik