27. 9. 2022
Minulo nedeljo je
slovenska reprezentanca v rokometu na vozičkih poskrbela za izjemen uspeh, saj
je na svetovnem prvenstvu v Egiptu osvojila bronasto odličje. V poznih
ponedeljkovih urah se je ekipa vrnila v domovino, dan kasneje pa stopila pred
predstavnike sedme sile.
»V Egipt smo
se podali z izvrstnim občutkom, se pa izjemna energija, ki je vladala v ekipi,
težko opiše. Ob prihodu v Kairo so se stvari postavile na glavo, saj, kot sem
že dejal pred potjo, na voljo nismo imeli posnetkov ali kakšnih drugih
oprijemljivejših informacij, kako rokomet na vozičkih igra naša konkurenca,« se dnevov pred odhodom v deželo faraonov
spominja selektor Tone Barič.
Slovenska ekipa
je bila takoj po prihodu v Kairo postavljena v nehvaležen položaj. »Ekipa se
je prilagajala vsem situacijam, na in izven igrišča. Takoj je sprejela taktične
spremembe, ki so bile potrebne. Mi smo mesec in pol trenirali na parketu, v
Egiptu pa nas je pričakala umetna masa oziroma guma, ki je zahtevala povsem
drugačen način igre in drugačen razpored igralcev. V takšnih pogojih vsi, žal,
niso mogli priti do minut na igrišču, ki smo jim jih želeli zagotoviti pred
začetkom tekmovanja. Uspešno so se namreč na podlagi gibali le resnično hitri
igralci,« je še razkril Primorec na slovenski klopi in obenem pohvalil
prispevek Jovite Jeglič pri igri vratarja, ki je prav tako zahtevala
določena prilagajanja.
Da pogoji niso
bili presenečenje le za selektorja, je poudarila tudi slednja. »Za ekipo je
bil pravi šok, ko je pred nas stopil selektor Barič in povedal, da bomo morali
spremeniti taktiko. Mesec in pol smo se namreč trenirali povsem drugače. Moram
biti iskrena in samokritična, v prvem polčasu uvodne tekme proti Braziliji sem
bila na igrišču kar nekako izgubljena. A zatem je vse šlo le navzgor. Uvodni
tekmi s kasnejšima finalistoma sta nam dali dobro popotnico za naprej,« spomine
na začetek tekmovanja navrže Jegličeva.
»Pred zadnjo tekmo
smo čutili malo pritiska. V slačilnici smo se s soigralci pogovarjali, da se
bomo Čilencem oddolžili za poraz, da bomo zaigrali drugače, bolje. Bili smo zelo
blizu, a obenem zelo daleč,« doda slovenska reprezentantka. A konec dober, vse dobro, bi lahko rekli. »Pohvaliti
moram psihološko pripravo, ki je bila na resnično visoki ravni. Neverjetno smo
si vsi želeli bronaste medalje. Med igro smo si marsikaj povedali le s
pogledom. Skorajda vsak izmed nas je športnik že od prej, vsak iz nekega drugega
športa. Nihče pa ni imel medalje s tako velikega tekmovanja, zato je bila
motivacija izjemna,« je še dodala.
Še enkrat več se
je za iskrivega sogovornika izkazal kapetan reprezentance v rokometu na
vozičkih Nenad Stojaković. »Pred tekmo za bron se ti odvije
retroperspektiva. Spominjaš stvari, ki si jih v življenju dal skozi, na športne
dogodivščine v vlogi aktivnega športnika, na družino. Dvakrat 10 minut igre ti
na koncu da nekakšno poplačilo vsega,« pove nekdanji rokometaš, ki je zbral
33 nastopov za slovensko reprezentanco.
Usoda je hotela,
da je igranje rokometa na njegovemu telesu pustilo trajne posledice. »Sedaj,
ko sem se začel ukvarjati z rokometom na vozičkih, v moji glavi »selitev« v
voziček predstavlja majhen davek. Lahko rečem, da sem z minulim tekmovanjem začel
znova živeti. Ne me narobe razumeti, vendar ko se je zgodil prelomen življenjski
trenutek, je bilo, kot da bi prenehal jemati poživila. Ko pa smo prišli na to
tekmovanje, sem znova oživel, kot da bi spet zaužil te substance,« slikovito
in z velikim nasmeškom pove, kaj mu daje rokomet na vozičkih ter obenem
pristavi: »Rokomet ti ostane v krvi in ne glede ena to, kaj se mi je
zgodilo, sem ravno zaradi njega lahko hitreje prebrodil vse, kar prinaša
invalidski voziček. Seveda pa tu brez podpore družine ne bi šlo.«
In kaj je bilo
tisto, kar je na tekmi za bron prevesilo tehtnico na slovensko stran? »Morda se
sliši patetično, a skozi celotno tekmo smo bili vsi na robu sreče in robu
solza. Zagotovo je bila naša prednost pred ostalimi ta, da smo v ekipi imeli
dve ženski, ki pa sta igrali povsem moško igro,« je z odgovorom na novinarski
konferenci prisotne nasmejal Stojaković, a s tem poudaril, kako veliko vlogo
sta v ekipi imeli Jovita Jeglič in Tanja Cerkvenik. Rokomet na vozičkih namreč lahko igrajo osebe
obeh spolov, pri čemer velja pravilo, da mora vsaka ekipa vsebovati vsaj eno
žensko. Slovenija se je med svetovno elito podala z dvema!
Kolesje je steklo
in Slovenija je po nekoliko drame na tekmi za bron sploh prvič na svetovnem
prvenstvu dobila prvi 10-minutni del igre. »Tekme za medalje ne greš igrati,
temveč greš na njih zmagati. Posebna motivacija ni bila potrebna. Vsi vemo, da
ko imaš enkrat možnost priti do Rima, je zelo lepo, če vidiš tudi papeža,« znova
v slikovitem tonu zaključuje Stojaković. Slovenska vrsta je v nadaljevanju kmalu strla tekmece in osvojila zgodovinski bron.
Slovenska
reprezentanca je po prvem delu svetovnega prvenstva zasedla četrto
mesto. Z 2:1 je ugnala Nizozemsko in Indijo, z 0:2 pa klonila proti Braziliji,
Egiptu in po ogorčenemu boju tudi Čilu. Slednji je po prvem delu zasedel tretje
mesto in se tako minulo nedeljo za bron znova pomeril s
slovensko vrsto. Slednji se je v drugo tekmecem iz Južne Amerike
uspelo oddolžiti in popisati nov list v zgodovini uspehov slovenskega
rokometa.
Barve Slovenije so
zastopali Matej Arh, Aljoša Škaper, Milan
Slapničar, Klemen Lokar, Jovita Jeglič, David
Škorjanc, Tanja Cerkvenik, Anton Zakrajšek in
kapetan Nenad Stojaković. Z roba igrišča je ekipo odlično vodil
selektor Barič, za nemoteno delovanje ekipe pa so skrbeli še tehnični
vodja Jožef Jeraj, fizioterapevtka Azra Imamović ter
vodja ekipe Maja Užmah.