V spomin: Ivo Jekoš

Ivo, Ivek ... Odšel je tiho in spokojno. Dolgotrajna bolezen in leta so naredila svoje. Do zadnjega je hodil na tribuno Polaja. Vedno je stal za domačim golom. Budno je spremljal generacije mladih trboveljskih rokometašev. O rokometu je vedel vse. Kako tudi ne - bil je igralec, sodnik, delegat in trener. Trener z veliko začetnico. 

Z rokometom se je najprej srečal kot igralec v vrstah Rudarja, kjer je bil član zlate generacije, ki se je v sezoni 1963/64 senzacionalno uvrstila v 1. zvezno ligo in spisala pravljico o zlatih letih trboveljskega rokometa. Po igralski karieri se je posvetil sojenju, kjer je v paru z Žibretom uspešno sodil tudi v zvezni ligi, svojo sodniško kariero pa je nadaljeval še v delegatskih vrstah. Vsa leta je svoje bogato rokometno znanje in izkušnje kot trener predajal generacijam Rudarjevih rokometašev. Prav tako je bil mentor številnim bodočim trenerjem. Kot je dejal sam: "Rokomet moraš imeti rad." In on ga je imel. Predan in zapisan rokometu za vedno. Ivek, hvala ti za vse, kar si dal in naredil za trboveljski in slovenski rokomet.