4. 7. 2019

Vse sile usmerjene v EP in Tokio 2020

Franjo Bobinac, predsednik RZS, zaupa selektorju Veselinu Vujoviću, a napoveduje spremembe v reprezentanci. Na EP z najboljšimi rokometaši, več poudarka analizi in disciplini.

Franjo Bobinac je bil tik pred žrebom za evropsko prvenstvo v rokometu skoraj prepričan, da bo Slovenija igrala v Avstriji, kjer bi imela armado navijačev. Ni se zgodilo, euro bo začela in končala na Švedskem. Predsednik Rokometne zveze Slovenije verjame, da ga šesti čut ni pustil na cedilu, ko se je odločil, da bo vodenje še naprej zaupal selektorju Veselinu Vujoviću, četudi Slovenija že lep čas ne kaže najboljše podobe.

Bobinac seveda ničesar ne bo prepustil naključju in se je kljub mnogim poslovnim obveznostim tudi osebno vključil v delovanje izbrane vrste. S prvim septembrom napoveduje nov veter. Podpora Vujoviću ostaja, a ni brezpogojna. Do EP, na katerem bo Slovenija lovila olimpijske kvalifikacije, je vendarle še več kot pol leta ...

Dunaj in Avstrija se nista uresničila, žreb nam je namenil Švedsko, kako komentirate?
Škoda, Avstrija bi bila za nas tako s poslovnega kot športnega vidika veliko bolj privlačna kot Švedska. Ampak kar je, je. tudi Švedska je bila za nas v preteklosti že srečna, tam smo si zagotovili igranje na OI v Riu, morda nam prinese tudi Tokio. Verjetno bomo tudi na Švedskem v manjšem obsegu organizirali nekakšno slovensko stičišče in nadaljevali tradicijo, ki smo jo začeli v Katarju leta 2015. Skupina s Švedsko, Švico in Poljsko je po mojem mnenju srednje zahtevna, ampak v nadaljevanju nas čaka težko delo, kajti srečali se bomo z velesilami, kot so Francija, Danska in Norveška. Zanimivo bo.

Pred moško reprezentanco je zelo pomembno obdobje, v kvalifikacijah za EP pa ni pokazala kakovosti, ki jo nedvomno ima. Kljub temu ste se odločili, da boste še naprej podpirali selektorja Vujovića. Zakaj?
Odločitev ni padla čez noč. Od zadnje tekme proti Estoniji sem bil v mnogih pogovorih. Ne samo s člani predsedstva Rokometne zveze Slovenije, ampak tudi s strokovnim vodstvom na čelu z Vujovićem ter praktično vsemi ključnimi rokometaši. Šlo je za resne pogovore na štiri oči. Prav pri vseh sem začutil veliko željo in motivacijo, da na EP dosežemo odmeven rezultat.

Toda igre, ki jih je Slovenija kazala v zadnjem obdobju, ne vlivajo optimizma, ali pač?
Odgovor je dvoplasten. Prvič, Slovenija je osvojila prvo mesto v kvalifikacijah in se uvrstila na EP. To je bil rezultatski cilj in ta je uresničen. Res pa je, da umetniški vtis, ki smo ga pustili, še zlasti na zadnjih dveh tekmah z Latvijo in Estonijo, ni bil dovolj dober. Prav zato sem se lotil teh pogovorov, ker sem hotel preveriti, kakšno je resnično stanje znotraj reprezentance.

Slovenija v bistvu že leto in pol, od zmage na EP na Hrvaškem proti Španiji, ni odigrala zares dobre tekme. Kako zagotoviti, da ne bo več razkoraka med kakovostjo, ki jo naši igralci imajo in jo kažejo v klubih, in bledimi predstavami v reprezentanci?
Rešitev vidim v tem, da vsi skupaj na vseh ravneh stopimo skupaj in stremimo k istemu cilju. V športu nikdar ne moreš biti stoodstoten v uspeh, a če delaš maksimalno in predvidiš vse okoliščine, je možnost zanj bistveno večja. Zahtevam absolutni angažma celotne ekipe. Začel bom kar pri sebi in vodstvu RZS, ki mora dati optimalno podporo reprezentanci. Potem pri strokovnem štabu, ki mora temeljito analizirati, kaj je bilo dobro in kaj ne; in ne nazadnje, pri igralcih, ki morajo dati od sebe maksimum. Datum je prvi september, ko bomo zadeve zastavili na novo in v marsičem drugače.

Torej nekakšna splošna mobilizacija. V kakšnem smislu?
Ob slovenskem superpokalu, ki bo pomenil začetek nove sezone, bomo javnosti podrobno sporočili, kako se bomo lotili operacije EP in OI v Tokiu. Še močnejši, še boljši, še odločnejši!

Nekaj pa lahko gotovo razkrijete že zdaj.

V obdobju od 1. septembra pa do EP bo treba narediti selekcijo. Vujović je sicer razširil bazo igralcev in dal reprezentanci širino, kar je zelo hvalevredno, toda zdaj je čas, da iz kvantitete dobimo maksimalno kvaliteto. Mislim, da se moramo osredotočiti na naše ključne igralce. Moja naloga pri tem je, da zagotovim, da bodo zares vsi naši najboljši rokometaši šli na EP. Samo tako lahko pridemo na OI.

V ta jagodni izbor bi gotovo sodil tudi evropski prvak Staš Skube iz Vardarja, mar ne?
S Stašem, pa tudi Sebastianom, se nisem pogovarjal, a verjamem da bosta na razpolago reprezentanci, če bo to potrebno.

Pa Marko Bezjak, ki se spogleduje z reprezentančno upokojitvijo?
Z njim sem govoril in Bezjak ostaja reprezentant.

Kje so rezerve v strokovnem delu?
Od trenerskega štaba pričakujemo, da se bo lotil natančne analize vsakega tekmeca. V pripravah na tekme je prav gotovo možna izboljšava.

Ste se tudi zato odločili, da Vujoviću in Urošu Šerbcu pridružite še Uroša Zormana?
Da. Zorman je bil eden najboljših slovenskih rokometašev in vedno je bil kot kapetan podaljšana roka selektorja. Mislim, da na svetu ni veliko ljudi, ki tako dobro razumejo rokometno igro kot on. Ima veliko znanja in izkušenj, delal je z največjimi strokovnjaki, pravimi analitiki. Dobro ve, kako se je treba pripraviti na tekmeca in v njem je velika dodana vrednost. Strokovnega štaba nismo ojačali slučajno.

Se strinjate z Vujovićevimi besedami, da je Zorman njegov naravni naslednik?
Najprej naj povem, da bo Vujovićevega naslednika izbiralo predsedstvo, ne pa on sam. Se pa zelo strinjam z njegovo oceno, da bi lahko bil Uroš nekoč tudi selektor Slovenije. Ampak kandidatov je lahko še več.

Ste imeli pripravljen načrt B, če bi v omenjenih pogovorih s selektorjem in igralci spoznali, da ni več prave kemije za nadaljnje delo?
Razmišljali smo celovito. A če bi se odločili za spremembo, še ne bi predlagali Zormana. On potrebuje vsaj nekaj let trenerskega dela, za začetek klub, v katerem bo imel glavno besedo in si začel pridobivati izkušnje. V naslednjih letih pa bo Uroš gotovo resen kandidat za katero koli reprezentanco, verjamem pa, da bo izbral slovensko, ker je bil vedno vrhunski patriot. To cenim.

V zadnjem času kraljujejo španski trenerji, kar šest od osmih klubov v četrtfinalu lige prvakov so vodili Španci. Bi njihovemu slogu morala slediti tudi Slovenija?
Vedno moramo biti odprti za različne možnosti. A tudi nekateri vrhunski španski trenerji so se opekli, denimo v Parizu, Barceloni, Pick Szegedu. Ni vse zlato, kar se sveti. Na nek način moramo ohraniti tudi unikatnost Slovenije. Saj poznate tisti izrek: »Če lev posnema leva, postane opica«. V tem trenutku resnično ocenjujem, da je Vujović skupaj z Zormanom in Šerbcem ter tudi direktorjem Urošem Mohoričem najboljša rešitev za Slovenijo.

Slovenska stroka je v zadnjem času dobila kar nekaj okrepitev. Ne samo Zorman, tudi Luka Žvižej se podaja v trenerske vode. Aleš Pajovič vodi reprezentanco Avstrije, ne nazadnje je Branko Tamše kljub mnogim uspehom še vedno mlad trener. Pozdravljate ta svež veter?
Absolutno. Da je Luka prišel v Celje, se mi zdi vrhunska poteza. Je super človek, karizma kluba, ima tudi smisel za marketing. Z njim bo Celje veliko pridobilo. Vesel sem za Zormana, ki je hkrati, ko je stopil na trenersko pot, ostal skromen in potrpežljiv. Pripravljen je iti korak za korakom in delovati v tandemu, tercetu. Pajovič je pozitivno presenečenje, želim mu vse najboljše na EP, Tamše pa je vedno eden resnih kandidatov za bodočega selektorja.

Se vam ne zdi, da je Vujovićeva krivulja podobna Deničevi? Tudi pri Borisu Deniču je po dobrih rezultatih v petem letu prišlo do nekakšne zasičenosti, ki je klicala po spremembi. Od kod vam prepričanje, da ima Vujović asa v rokavu in da ta zgodba ni izpeta?
Razumem, da je ta primerjava za vas vabljiva, vendar je preveč poenostavljena. Vsaka zgodba je zgodba zase. Pri Deniču, ki je tudi opravil izvrstno delo, je bila izpeta, pri Vujoviću pa ni. To jajce ni počeno v tej meri, da se ga ne bi dalo nazaj sestaviti. So pa potrebne določene spremembe v pristopu, principu dela, analitiki in še kje. In to na obeh straneh, v stroki in v ekipi.

Gotovo so do vas prišle govorice, da v zadnji akciji ni bilo discipline, kakršno bi pričakovali od športnikov, ki jim na hrbtu piše Slovenija?
Vse je prišlo do mene, verjemite. Lahko pa rečem, da odnosi niso porušeni, zasičenosti ni, ob tem pa zagotovim, da bo tudi na tem področju prišlo do nekaterih sprememb. Od prvega septembra naprej bo reprezentanca povsem osredotočena na delo in v ponos nam vsem.

V zadnjem času je rokometno in tudi širšo javnost razburkalo pismo nekdanjega selektorja Toneta Tislja, ki je navrgel kup očitkov na Vujovićevo delo. Kaj si mislite o tem?
Z večino njegovega pisanja se ne strinjam, to mu bom tudi povedal, ko ga srečam. Ni pa se mi zdelo potrebno, da bi ga poklical. Strinjam pa se z večino tega, kar je v odgovor napisal Ivo Milovanović in predstavil drugo plat medalje. Ne bi pogreval te zgodbe, vse je bilo povedano in napisano. Vedno so stvari večplastne, jih je pa treba ocenjevati s časovne distance. Ne želim omalovaževati Tisljevih uspehov, ki je s Slovenijo osvojil prvo kolajno. So bila pa tudi obdobja, ki zanj niso bila uspešna. V tem trenutku se mi ne zdi primerno razpravljati o tem, kdo ima prav. Tisljevo pisanje se mi zdi preveč črno-belo, Milovanovićevo pa bistveno bolj objektivno.

Ste pripravljeni sprejeti tveganje, da bi šele na EP, ko bi bilo prepozno, spoznali napako, da ste misijo OI zaupali Vujoviću?
Sprejemam odgovornost, takšna je moja funkcija.

Verjamete, da bo Slovenija na Švedskem ostala vse do 26. januarja, ko bodo v Stockholmu zaključni boji?
Verjamem, vse bomo storili za to, da bomo uspešni, res pa v športu ni nobenih garancij. Najbolj pomembno je, da si na koncu ne glede na rezultat ne bomo mogli ničesar očitati.

Intervju je bil objavljen 1. 7. 2019 v Delu. Z dovoljenjem avtorja (Peter Zalokar) smo ga objavili v celoti.