Intervju z Alešem Pajovičem

Aleš Pajovič je brez dvoma ena najpomembnejših okrepitev rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško. Zdaj že nekdanji igralec španskega Ciudada Reala je v intervjuju za spletno stran RZS spregovoril o razlogih za vrnitev v Celje, klubskih ciljih in pričakovanjih na slovenskem in evropskem rokometnem prizorišču v letošnji sezoni, poškodbi roke, vzdušju v moštvu...

Po dolgoletnem igranju v tujini ste z vrnitvijo v domovini poskrbeli za veliko presenečenje. Zakaj ste se odločili, da se v najboljših rokometnih letih vrnete v Celje?

Za mojo odločitev je bilo več razlogov. Na mizi sem imel še dveletno pogodbo z dosedanjim klubom Ciudadom Realom, nato pa sem začel pogovore s celjskim klubom. Moram priznati, da sem potreboval skoraj mesec dni, preden sem dokončno odločil. Pri moji odločitvi je seveda veliko vlogo igrala tudi družina. Poleg tega je vrnitev domov nekaj najlepšega, v Celju Pivovarni Laško sem že igral, zato sem vedel, v kakšen klub prihajam oziroma se vračam. Na športnem področju sem želel sprejeti nov izziv, več igrati tudi v napadu. Lani je začela delovati tudi moja rokometna šola, ki jo bomo zdaj razširili. Zaenkrat sem zelo zadovoljen, da sem se odločil za prihod v Celje, samo poškodba me spravlja v slabo voljo.

Celjski klub od 4. do 6. septembra čaka prvi vrhunec sezone – kvalifikacijski turnir v Leonu v Španiji za uvrstitev v ligo prvakov. Med elito pelje le prvo mesto, tekmeci pa so zelo močni: domači Reale Ademar, nemški Lemgo in švicarski Kadetten.

Od soigralcev pričakujem, da bodo v Španiji osvojili prvo mesto in se uvrstili v evropsko ligo prvakov. Povsem jasno je, da na kvalifikacijskem turnirju nastopajo štiri zelo močna in kakovostna moštva, tako da vsako izmed njih v treh dneh čakajo tri zahtevne tekme. Naloga – uvrstitev v letošnjo ligo prvakov - bo zelo težka, vendar moramo biti optimisti. Po drugi strani sem zelo vesel, da tudi v primeru neuspeha v Leonu za nas evropska sezona še ne bo končana, ampak jo bomo nadaljevali v evropskem pokalu EHF. Celje Pivovarna Laško je evropski klub in mora imeti svoje mesto v rokometni Evropi.

Glede na poškodbo roke, ki se je še dodatno zapletla, v Leonu ne boste mogli pomagati svojemu klubu. Kdaj lahko pričakujemo vašo vrnitev na rokometna igrišča?

Že dolgo imam mavec na roki in moram priznati, da zaradi tega že nekoliko tudi "norim". Drugega septembra imam magnetno resonanco, ki bo pokazala, ali se je kost z vijakom zacelila ali ne. Upam, da bo vse v redu in da bom lahko začel z rehabilitacijo. V nasprotnem primeru bo potrebna nova operacija – zlomljeni košček mi bodo morali vzeti ven. To bi seveda še dodatno podaljšalo rehabilitacijo, ampak upam, da ne za predolgo časa. Če bo vse v redu, računam, da bi se lahko na začetku oktobra ali najkasneje sredi oktobra pridružil klubskim soigralcem na tekmah in začel počasi igrati. Zaenkrat s poškodovanim soigralcem Miladinom Kozlino trenirava po posebnem programu.

Kot zdaj že nekdanji član Ciudada Reala ste še aktualni prvak Evrope, toda če Celju Pivovarni Laško ne bo uspelo v kvalifikacijah za ligo prvakov, boste v letošnji sezoni igrali v "nižjerazrednem" pokalu EHF.

Že od 17.leta starosti igram v ligi prvakov, eno leto vmes sem s celjskim klubom odigral v nižjem evropskem pokalu. Tudi če se zgodi, da v letošnji sezoni ne bomo igrali v ligi prvakov, to ne bo tragedija. Najpomembneje je, da igramo v Evropi in tudi v pokalu EHF je veliko kakovostnih moštev. Kljub temu sem prepričan, da imamo tudi v evropskem pokalu EHF, če nam spodrsne v kvalifikacijah v Leonu, naredimo odmeven uspeh. Ko sem se odločal o vrnitvi v Celje, nisem razmišljal, v katerem evropskem pokalnem tekmovanju bomo igrali. Še več: po četrtem mestu v državnem prvenstvu v zadnji sezoni je obstajala zelo velika možnost, da v letošnji sploh ne bi igrali v Evropi. To pomeni, da bi igrali le v slovenski ligi in domačem pokalnem tekmovanju, kar pa bi bilo zelo čudno.

V minuli sezoni je celjski klub ostal brez obeh naslovov v Sloveniji. Za letošnjo sezono ste se zelo okrepili, prav tako pa tudi Gorenje in Cimos.

Tekmovalni cilji Celja Pivovarne Laško na slovenskem prizorišču v prihajajoči sezoni so jasno postavljeni – osvojitev naslova državnega prvaka in pokalnega zmagovalca. In s takšnim igralskim kadrom, kot ga imamo, to enostavno moramo doseči. Čeprav seveda drži, da je Gorenje sestavilo zelo dobro moštvo, prav tako tudi Cimos iz Kopra, ki bosta naša najhujša tekmeca. Poleg tega ne smemo pozabiti še na nekatere klube, na primer na Trimo iz Trebnjega in ljubljanskega Slovana, ki sta nas tudi v zadnji sezoni nekajkrat presenetila. Že v minuli sezoni je bilo ligaško tekmovanje zelo kakovostno, izenačeno in zanimivo, letos pa bo verjetno še bolj. Jasno je, da že nekaj sezon ni tako kot včasih, ko smo bili Celjani zlahka državni prvaki.

Celjski klub je pred letošnjo sezono zapustilo kar deset igralcev, prav toliko pa jih je tudi prišlo. Ali se je kljub velikemu številu odhodov in prihodov celjsko moštvo sposobno pravočasno uigrati?

Težko je to napovedati, čeprav upam, da nam bo uspelo. V Ciudadu Realu smo gradili pravo moštvo, igro in taktiko tri leta. Moštvo se je zelo malo spreminjalo, kljub temu pa smo potrebovali kar tri leta, da smo dosegli vrhunec. V Celju se od nas pričakuje, da bomo že v dobrem mesecu, od začetka priprav do kvalifikacijskega turnirja v Leonu, dosegli prvi vrhunec v letošnji sezoni. Upam, da se bomo uigrali čim prej, enostavno se moramo, saj nimamo druge izbire. Ob tem se nadejam, da bodo klubsko vodstvo, navijači, javnost in novinarji strpni do nas, ker čez noč ni mogoče narediti ničesar.

In kakšno je vzdušje v moštvu po mesecu dni priprav?

Super. Bili smo na "team buildingu" na Celjski koči, med katerim smo bili devet ur v gozdu, bili smo zelo utrujeni, imeli smo skupne pogovore, se medsebojno spoznavali. Novinci smo se dobro vključili v moštvo in vsi se med sabo zelo dobro razumemo. To je bilo zelo koristno, da smo prebili začetni led. Toda to seveda po drugi strani ničesar ne pomeni, če na igrišču ne bomo delovali kot pravi kolektiv. Ko se bodo tekmovanja začela, bomo lahko hitro videli, ali smo tudi na igrišču zares pravo moštvo.

Dejan Kresnik