Čeprav je imel še dveletno pogodbo s španskim klubom Ciudad Real, se je 29-letni slovenski reprezentant Uroš Zorman odločil za vrnitev v domovino. V naslednjih dveh sezonah bo Ljubljančan nosil dres Celja Pivovarne Laško, v katerem je leta 2004 osvojil tudi naslov klubskega prvaka Evrope. V intervjuju je spregovoril o razlogih za vrnitev v Slovenijo, sodelovanju s trenerjem Tonetom Tisljem, bližnjem finalu evropske lige prvakov s Kielom, odločilnih kvalifikacijskih tekmah za nastop na evropskem prvenstvu v Avstriji...
Mnoge je presenetilo, da ste se odločili za vrnitev v Celje, iz katerega v Ciudad Real niste odšli v najbolj prijetnih okoliščinah.
Nikoli nisem jasno in glasno rekel, da se ne bom vrnil v Celje. Šlo je zgolj za to, da se pač nismo poslovili tako, kot sem si zaslužil in želel. Za vrnitev v domovino sem se odločil iz dveh razlogov - zasebnih in športnih. O prvem ne bi želel obširneje razlagati, gre pa zato, da si je družina želela nazaj domov. Priznam, da sem po drugi strani imel počasi tudi dovolj igranja v tujini, zato je ponudba Celja Pivovarne Laško prišla v pravem trenutku. Vodstvo celjskega kluba mi je, tako kot Alešu Pajoviču in Renatu Vugrincu, predstavilo vizijo, vsi trije pa smo našli svoj prostor in svojo vlogo v njej. Vrnitev v Celje je zame novo poglavje in izziv v športni karieri in življenju. Če bi bil zame denar na prvem mestu, bi ostal v Ciudadu Realu, s katerim sem imel pogodbo še za naslednji dve sezoni, ali pa odšel v kakšne bogat nemški klub.
Kako boste sodelovali s trenerjem Tonetom Tisljem, s katerim sta imela v preteklosti nekaj "kratkih stikov"?
V vsakem kolektivu in v vsaki družini občasno prihaja do večjih ali manjših nesoglasij. Zato temu ne posvečam posebne pozornosti in pomena, prav tako pa v najinem nadaljnjem odnosu ne vidim kakšnih večjih težav. Pred podpisom pogodbe s CPL sva se s Tisljem tudi pogovorila in našla dovolj skupnih točk za medsebojno sodelovanje. Tudi v Ciudadu Realu ni vse idealno, kot morebiti mnogi mislijo, toda vse težave in spori ostajajo med igralci v garderobi ali med štirimi stenami v klubskih prostorih. Na svetu ni ekipe, v kateri bi bili vsi igralci v najboljšem odnosu s trenerjem. Poleg tega smo vsi profesionalci in vsak mora na igrišču in izven njena opraviti svoje delo. In če je tako, tudi ni razlogov za spore. Sicer pa: kar je bilo, je bilo, zdaj moramo gledati le v sedanjost in prihodnost.
Ali je vrnitev Uroša Zormana, Aleša Pajoviča in Renata Vugrinca v rumeno-zeleni dres zagotovilo, da se bo celjski klub spet vrnil na slovenski in evropski vrh?
Logično je, da se želi Celje Pivovarna Laško vrniti na pota stare slave. Najprej nas seveda čaka težka pot vrnitve na vrh v slovenskem državnem prvenstvu in pokalnem tekmovanju, kjer moramo znova začeti osvajati dvojni lovoriki, nato pa moramo narediti korak naprej tudi v Evropi. Utopično in neresno bi bilo napovedovati, da bo celjski klub hitro prišel na evropski vrh, kajti za takšen dosežek moraš imeti kopico pravih dejavnikov - potrebni so vrhunski igralci, dovolj denarja, veliko časa... V klubu obstaja želja za večje dosežke, zato upam, da jo bomo še nadgradili. Po imenih bomo spet močni, toda to seveda ne bo dovolj, saj bo kakovost potrebno potrditi tudi na igrišču in se dokazovati iz tekme v tekmo.
V nedeljo, 24. maja, vas čaka prva finalna tekma evropske lige prvakov v Kielu. Ali ste sposobni ponoviti uspeh iz lanske sezone, ko ste postali prvaki Evrope, v finalu pa bili boljši prav od nemškega kluba?
Vsekakor. Čeprav imamo osemnajst igralcev, smo v prejšnji sezoni slavili v Kielu samo z desetimi. Najnovejša poškodba Aleša Pajoviča je velika izguba tako za klub kot za slovensko izbrano vrsto, a sem prepričan, da imata obe moštvi kakovostne zamenjave za "Pajota". Na obeh tekmah proti Kielu bomo seveda igrali na zmago, naša manjša prednost pa je povratni dvoboj na domačem igrišču v Ciudadu Realu. Če bi se izrazil v odstotkih, bi lahko ocenil, da so možnosti za naslov evropskega prvaka 51:49 v korist Ciudada Reala.
Po klubskih obveznostih vas čakajo še reprezentančne - štiri tekme v kvalifikacijah za nastop na evropskem prvenstvu v Avstriji leta 2010: dve proti Belorusiji ter po ena proti Nemčiji in Izraelu.
Jasno je, da bosta za uvrstitev na veliko tekmovanje ključna obračuna z Belorusijo v Ljubljani in Minsku. Prepričan sem, da smo dovolj kakovostni, da obakrat premagamo Beloruse, čeprav še zdaleč ne gre za slabo reprezentanco. Seveda jo moramo spoštovati, nikakor pa se je ne smemo bati. Čaka nas težko delo, toda v poštev prideta zgolj dve zmagi. Z Izraelom seveda ne smemo imeti nobenih težav, na gostovanju v Nemčiji pa bomo prav tako igrali na zmago. Cilj reprezentance Slovenije je seveda uvrstitev na EP v Avstriji, morebiten spodrsljaj v kvalifikacijah pa bi bil - po neuvrstitvi na letošnje svetovno prvenstvo na Hrvaškem - velika katastrofa za slovenski rokomet.
Domači kvalifikacijski tekmi z Izraleom in Belorusijo bo slovenska reprezentanca odigrala v dvorani na Kodeljevem, kjer ste preživeli velik del svoje dosedanje rokometne kariere.
Težko bi rekel, kje bi bilo bolje igrati - v celjski dvorani Zlatorog ali v ljubljanski na Kodeljevem. Če bi bil Zlatorog nabito poln, bi bil morebiti primernejši. Toda to bi se težko zgodilo, kajti zanimanje za rokomet je v Sloveniji v zadnjem času nekoliko padlo. Zato se mi zdi, da je v tem trenutku Ljubljana z manjšo dvorano vsekakor primernejša. Verjetno bo nabito polna, prav pomoč navijačev pa je tisto, kar bomo še posebno proti Belorusom zelo potrebovali.
Dejan Kresnik