V celoti objavljamo vsebino pisma Mihe Gorenška, igralca Celja Pivovarne Laško, v katerem je predstavil svoje videnje dogodkov v celjskem klubu in okoli njega ter s katerim je v javnosti dvignil zelo veliko prahu.
VSEBINA PISMA:
V Celju sem zrasel, klub Celje Pivovarna Laško mi je dal zelo veliko - tako pri vzgoji in pogledu na življenje, kot tudi pri pripravljenosti na odrekanje zavoljo dosega želenega cilja - postati uspešen rokometaš. Po dveletnem dokazovanju v klubu Trimo Trebnje sem prišel v ekipo Celja, prišel sem predvsem po zaslugi dobrih iger. Prišel sem v člansko ekipo CPL in tisto leto smo osvojili evropski naslov. Res je, da je bila moja minutaža mala, a vendarle sem dal delež, na katerega sem ponosen, kljub temu, da v rokometnem svetu še nisem bil uveljavljen igralec. Dokazoval sem se naprej. Nisem se zadovoljil, nikoli, še danes nisem zadovoljen s svojim učinkom na vseh tekmah. No, moj igralski razvoj ni bil povsem normalen, v CPL sem prišel v letu 2004, igral kot drugi pivot, naslednje leto sem dobil se hujšo konkurenco, z malo denarja sem na pogled trenerjev - zaradi moje višine in kot sem že omenil, konkurence - presedlal na položaj levega krila. Trudil sem se, delal in verjel, da mi bo na položaju levega krila uspelo, mislil sem pozitivno in se sčasoma priučil igrati levo krilo na zadovoljivem nivoju. Vedno, ko je bila priložnost, sem svoj talent pokazal tudi na položaju krožnega napadalca. Zavedam se, kaj je moja vrlina: borbenost, delovnost in nepopustljivost.
No, zdaj pa se vrnem na leto 2008. Pred prihodom Toneta Tislja sem bil optimist, kljub temu, da vsakič, ko je prišlo do menjave trenerja, sem se moral ponovno dokazovati, da si zaslužim celjski dres. Razlog tiči v tem, da nisem bil nikoli medijsko izpostavljen in da trenerji niso vedeli, koliko lahko prispevam ekipi. Ampak ob sebi sem imel soigralce, ki poznajo mojo igro, tako v napadu, predvsem pa v obrambi, in vedo, kaj prispevam k ekipi, tako na parketu kot izven njega. Ob tem, da se je v tem času spreminjala kadrovska struktura celjske uprave, si nisem belil glave. Rekel sem si: "V klubu sem zato, da igram v dobro svojega kluba." Začeli smo sezono pod taktirko Toneta Tislja, prvi tedni niso bili ključni, vsaj zame ne, saj sem bil v smislu kondicije zelo dobro pripravljen že pred začetkom sezone. Na vseh testih sem bil med najboljšimi, če ne najboljši. Bili smo povabljeni na turnir v Banjaluko, ker Edija Kokšarova ni bilo zraven, je bila to idealna priložnost, da dokažem trenerju, česa sem sposoben in kaj so moje vrline. To se je tudi zgodilo. Opazil sem, da se je najin odnos s trenerjem drastično spremenil, začel me je ceniti in obenem sem jaz začel spoznavati njegovo filozofijo vodenja ekipe. Ta je in bo temeljila na disciplini in borbi predvsem v obrambi. Jaz pa sem ravno igralec, ki se največkrat dokaže prav z dobrimi igrami v obrambi. Avtomatsko sem dobil tudi več minutaže in tako sva z Edijem postala odličen tandem na položaju levega krila.
V oktobru 2008 smo igralci dojeli, da se v ozadju te sezone dogajajo spremembe, predvsem želje uprave CPL po menjavah nekaterih igralcev. V klubu so v preteklosti že bile grožnje in kazni po letih 2004, vendar smo vsi ostali fokusirani na cilj: osvojiti državno prvenstvo, lovorike so nas rešile vseh pritiskov. Trener Tone Tiselj nam je deloma zaupal, pa vendarle dajal izjave v medije, da smo slabi, da so nasprotniki bolje pripravljeni tako fizično in psihično in da če bi bil on sestavljal ekipo, ne bi bilo nekaterih igralcev. In to se nas je dotaknilo. Z vsem tem se je strinjala tudi uprava. Ob pravem času je prišla še finančna kriza, ki je pripeljala do tega, da uprava prične izvajati pritiske nad igralskim kadrom. Vse je bilo natančno preučeno, katerega, kako in za koliko mu bodo vzeli zaslužek. Izgovor je bil predvsem ta, da 90% proračuna pokrivajo igralci in da je klub prizadela kriza. S tem se deloma strinjam. Vsem je bilo nazorno povedano s strani predsednika kluba, da je pripravljen tudi na ukrep - razpustitev kluba. Teza kluba je bila: kdor se ne strinja z novimi pogoji, ne bo del ekipe CPL oz. ni več zaželjen v klubu. V prvem srečanju v klubskih prostorih mi je bilo jasno povedano, da si želijo predvsem ustvariti plačilno listo, primerno razmeram, da poleg tega želijo več Slovencev in tri dobre tujce in da finančna kriza ni kriva za znižanje plač. Začel se je boj, moj boj za obstanek, boj za preživetje in spoštovanje.
Ključno je to, da moja pogodba velja do leta 2011. Pričelo se je z drugim sestankom z Mijom Zorkom, na katerem mi je bilo povedano: podpiši ta aneks, če ne, te ne bo več v tej ekipi. Nisem imel možnosti, da vzamem aneks domov in ga preučim kot vsak dokument. Nenazadnje gre za pogodbo in za moje življenje. Ker mi način podpisa ni bil všeč, sem stvar zavrnil, kljub temu, da mi je namenil čas za odgovor do konca tedna. Sledila je poteza kluba, ki do tega trenutka ni bila v praksi CPL in se ga klub ni posluževal. In to je prejetje priporočenega pisma dne 10. 03. 2009. Sledeče me je šokiralo. V dokumentu je bilo zapisano, da na mojem mestu iščejo ustrezno zamenjavo in da v letu 09/10 ne računajo več name. V tem je šlo za nadaljevanje že prej ustnega izsiljevanja, sedaj še v pisni obliki. Očitno so pozabili, da me pogodba veže do leta 2011. Ker je bil dokument neustrezen in ni nič pomenil, je bila moja dolžnost, da na njega kar se da hitro in ustrezno odgovorim. Stopil sem v kontakt z odvetnico, s katero sva spisala dopis, v katerem sva zapisala vse pomanjkljivosti njihovega obvestila, pravne posledice, ki so povezane s tem in predvsem dejstvo, naj se podrobneje opredelijo, kaj pravzaprav želijo narediti z mojo usodo v celjskem klubu.
Po letih odrekanj in pripadnosti celjskemu velikanu sem bil glede na način komunikacije razočaran. Nisem dojemal, da se dogaja meni, z dobrimi igrami sem zadovoljil upravo, trenerja in navijače, pa vendar jim nekaj ni bilo po godu. Verjetno so se v tem času navadili mojega načina odrekanja, strinjanja z vsakim predlogom. Ob tem so bili še toliko bolj presenečeni, saj so menili, da bom najmajnši trn v peti. V tem času so prišli nekateri igralci do dogovora, bodisi do podpisa aneksa ali sporazumne prekinitve pogodbe, pri čemer si je klub pomagal s pritiski, igralci pa so predvsem želeli čimprej zaključiti zgodbo. CPL je nekaterim igralcem samo navidezno vzel plače, igrali so na karto psihološkega pritiska do drugih igralcev. Zavedali so se v primeru, da kapetan pride do dogovora, bodo igralci temu primerno tudi sledili. Vendar to mene ni zmedlo. O tej zadevi sem se kot podkapetem ekipe veliko pogovarjal s trenerjem, ki mi je dejal, da si me želi v ekipi, da bo to dobro zame in da naj podpišem aneks. Aneks je vseboval 12 % znižanje fiksne plače in znižanje premij za 25 %. Bolj ko sem trdil, da je zame to ogromno, bolj so trdili, da to ni nič. Moje besede niso obrodile sadov.
Tone Tiselj vedno pravi: če si pošten do sebe in daješ na igrišču vse, se lahko mirno pogledaš v ogledalu. Če bi se držal tega reka, se jaz v primeru podpisa ne bi mogel pogledati v ogledalo, saj vem, da se mi dogaja krivica. Seveda sem tudi jaz želel priti do dogovora, saj z ženo pričakujeva otroka in sprememba okolja bi bila v tem trenutku stresna, predvsem za mojo družino. Zato sem se nekega jutra odločil, da preidem k stvari in odšel v klub na pogovor k direktorju, da sklenemo kompromis, saj sem po duši optimist. Bil sem pripravljen na znižanje fiksne plače za 8 %, a Zorko o tem ni želel slišati ničesar. Še vedno mi je ponujal isti aneks, brez vsake spremembe. Sledila je njegova obtožba, da sem največja sramota za celjski klub.... Kriv je bil dopis moje odvetnice, ki ga on sam niti ni razumel. Ker so se me njegove besede tako dotaknile in me tako močno prizadele, sem predčasno zaključil sestanek. Dejstvo je, da sem 10. po vrsti na plačilni listi, domač igralec, zaželjen pri navijačih... Zato tega, da se uprava spravi name, še zdaj ne morem dojeti. Nadaljevalo se je z izsiljevanje z izplačili plač, tisti, ki so se dogovorili, so dobili plačo, meni niso izplačali v celoti niti za januar in mi tudi ne mislijo. Njihova računovodkinja mi je dala ultimat: ko se dogovoriš, dobiš plačo. Se pravi, da denar je, ni glavni razlog v nižanju, ampak v pristanku na njihove pogoje. Takrat mi je postalo jasno, da kljub želji trenerja, da ostanem gre samo za princip direktorja. Lahko bi se mirno in prijateljsko razšli, pa tega CPL ne želi, saj na vsak način želijo imeti zadnjo besedo. Vse, kar se dogaja, me je še toliko bolj prizadelo, saj gre za moj domači klub, na katerega sem zelo navezan, ampak prav je, da nekdo spregovori.
Upam samo, da ni v njihovem interesu to, da mi uničijo rokometno kariero.