6. 2. 2009
Blog Luke Žvižeja
Tudi mene je doletela ta čast ali pa obveznost, da se predstavim vsem tistim, ki me ne poznajo, in tudi tistim, ki me že poznajo. Priznam, pisanje bloga je zame povsem nekaj novega. Veliko bolje se znajdem na igrišču ali pa v kakšni drugačni vlogi. Sedaj se počutim kot pisatelj, ki sedi pred svojim pisalnim strojem in začenja s pisanjem knjige. Ni tako lahko napisati nekaj, kar bo zanimivo za vse ali pa vsaj za večino.
Ker ste internetno stran naše rokometne zveze preuredili, naredili novo podobo, osvežili fotogalerijo, dodali krajše posnetke tekem in ostale informacije, je stran postala bolj zanimiva in zagotovo tudi bolj gledana. Vse to je zame po eni strani še dodatno breme, da iz moje glave priletijo kakšne pametne besede. Ponavadi se lotim pisanja kakšnih sporočil sms ali pa mailov, v takšni vlogi, kot je pisanje bloga, pa se zdaj prvič preizkušam! Kar se teme tiče, sta mi ustvarjalca spletne strani in znana slovenska športna novinarja Dejan Kresnik in Maja Mastnak dala povsem proste roke. No, še težja naloga zame! Kajti sedaj je treba dati vse od sebe in pripraviti tekst s poljubno vsebino.
Kar nekaj dni sem se pripravljal za pisanje in po nekaj neuspešnih poskusih sem srčno upal, da bosta name pozabila. Vendar sem dal besedo, zato je treba obljubo tudi izpolniti. To moje pisanje bi moralo priti v prave roke šele čez kakšen mesec, vendar me je Maja danes znova klicala in me spraševala, kako zadeva napreduje. In ker je bil moj odgovor, da sem že pri koncu pisanja bloga, mi pač ni preostalo ničesar drugega kot to, da sedem za računalnik in pričnem s tipkanjem. Ker v šoli nikoli nisem blestel pri pisanju spisov in podobnih zadev, mi je bila v veliko pomoč mama Silva, kajti ona je bila tista, ki jih je zame pisala - in to ponavadi zadnji večer. Normalno! Upam, da tega prof. Šepetavc ne bere. No, sedaj tu okoli mene na Madžarskem ni niti mame, niti naslova in niti teme, o čem naj sploh pišem. Res je, da sem takšnih stvari že vajen, kajti že dlje časa se zaradi rokometa potepam po svetu, vedno sem obdan s prijatelji, vendar pa ravno takrat, ko potrebujem nekoga, ga ni nikjer. Vse skupaj zveni zelo čudno in tudi sam ne vem, zakaj gre.
Je pa res, da je to blog - in če nič drugega, vam je vsaj čas minil, kajti novega pač niste ničesar izvedeli!
Blog Marte Bon