Intervju: Luc Abalo, reprezentant Francije

Čeprav 24-letni Luc Abalo ni bil izbran v idealno sedmerko svetovnega prvenstva na Hrvaškem, je desno krilo Francije navduševalo na vseh tekmah. Novopečeni svetovni prvak je po končani tekmi razkril nekaj podrobnosti finalnega obračuna, ko je Francija ugnala Hrvaško, prav tako pa je izdal recept za uspeh. Soigralec Uroša Zormana in Aleša Pajoviča v Ciudadu Realu bo v prihodnosti zagotovo še blestel.


Ste takoj dojeli, kaj vam je sploh uspelo na Hrvaškem?

Seveda. Ali se to ni videlo že v zadnjih dveh minutah tekme? Od navdušenja smo skakali in noreli vsepovsod. Takšna tekma, kot je finale svetovnega prvenstva, se ne igra vsak dan v življenju! Čeprav upam, tako kot moji soigralci, da jo bom še kdaj.

Kako ste doživeli finale pred 15.000 gledalci v zagrebški Areni?

Na začetku je bilo zelo težko. V prvem polčasu nam sodnika nista pomagala prav nič. Dobro sta se obrnila proti nam, čeprav predvsem Hrvati mislijo drugače. Tu so bili tudi gledalci, ki na nas sicer niso vplivali, so pa zato toliko bolj na sodnika. Toda nismo dovolili, da bi nas naredili živčne in to potem tudi izkoristili. Odlično smo odigrali predvsem v drugem polčasu, nihče pa si ni niti slučajno predstavljal, da bodo v petnajstih minutah Hrvati dali samo en gol.

Kaj je bilo odločilno?

Proti koncu tekme smo dobili vse dvoboje v obrambi, vendar nobene izključitve. Hrvatom nismo dovolili, da bi dosegali „lahke“ zadetke. Veliko težav so imeli z zadevanjem, proti koncu pa se jim je poznala tudi precejšnja utrujenost. Niso se več mogli kosati z nami, uničil jih je oster ritem.

Ali je del vašega uspeha tudi, da niste nasedli provokacijam?

Tudi. Nekateri so čisto 'ponoreli'. K sreči se je vse dobro končalo. Zame je bila tekma nekaj posebnega. Rekel sem, da nimam česa izgubiti, ampak lahko le pridobim. Nisem se ubadal s sodnikoma, ki sta mi dvakrat dosodila prestop. Igral sem naprej tako, kot smo se dogovorili.


Sočustvujete z njimi ob vaši zmagi in svetovnem naslovu?

Da, saj ni lahko izgubiti pred domačimi gledalci, ki so se zbrali v tako velikem številu in seveda pričakovali zlato kolajno. Zelo jim je bilo hudo, še najbolj pa seveda njihovim igralcem, ki so se dolgo pripravljali na to prvenstvo.


Pri 24 letih ste osvojili naslov svetovnega prvaka. Se sploh zavedate tega?

Super je. Imam srečo, da sem del velike generacije. Z Nikolo (Karabatić, o.p.), Cedricom (Sorhaindo, o.p.) in Guillaumom (Joli, o.p.) smo skoraj istih let kot Michael (Guigou). Mislim, da je pred nami še veliko odličnih tekem in velikih tekmovanj. In upam, da tudi veliko zmag.


Maja Mastnak