Če pogledate prvi del lige prvakinj, ga niti ena ekipa ni končala s stoodstotnim izkupičkom. To kaže na izjemno izenačenost.
Nobena ekipa res ne izstopa. Morda je le za stopinjo pred vsemi danski Viborg, za katerega pa smo prav me dokazale, da je prav tako premagljiv. Bolj je vprašanje, katera ekipa je bolj konstantna in katero dobiš na 'levi nogi'. Mislim, da je v precej ekipah posledice pustilo tudi decembrsko evropsko prvenstvo, kajti mnogo igralk je s tekmovanja prišlo iztrošenih in čustveno praznih. Težko je spet v tako kratkem času dvigniti formo po že enem vrhuncu.
Kaj bo odločalo v nadaljevanju lige prvakinj?
Prepričana sem, da dnevna forma, boljši dan in razpoloženost. Vse ekipe so vrhunske, tehnika in kakovost nikjer pri nobeni sporni. Taktika se 'naštudira', pomemben pa bo dober dan.
Sami v ekipi Krima Mercatorja bolj malo igrate. Vas to ne moti?
Vsako nalogo, ki jo dobim, sprejmem. Ko sem se odločila, da se vrnem v Krim, sva se s trenerko Marto Bon natančno pogovorili, kakšna bo moja vloga. Pri nas vse temelji na obrambi, zato soigralke potrebujejo spodbudo in 'tiščanje naprej'. Mislim, da sem prava za te naloge, prav tako za kapetansko vlogo. Drugače je v reprezentanci, kjer igram tudi v napadu. Vse skupaj me nič ne moti. Tako kot mi določijo, tako je.
Zaradi poškodbe kolena niste zraven reprezentance, ki se mudi v Švici. Je pred žensko izbrano vrsto bližnja ali bolj daljna prihodnost?
Po mojem mnenju bolj oddaljena. Mislim, da se bodo morali vodilni ljudje na RZS končno odločiti, kako naprej in kdo je tisti, ki bo peljal voz. Še vedno namreč niso odločeni. Nenehne spremembe pa nikoli niso pozitivne. Potrebno se bo odločiti za nekoga, ki se bo s tem ukvarjal na daljši rok, ki bo zbral dvajset deklet, s katerimi se bo sistematično delalo. A ne le enkrat na tri mesece, ampak vedno, kadar je mogoče. Kakovost deklet namreč ni sporna, težave so v izkušnjah. Potrebujejo akcije, treninge in tekme!
Že nekajkrat ste omenili, da se boste počasi poslovili od profesionalnega igranja rokometa. Kako je sedaj s tem?
Ravno v teh dneh razmišljam o svoji prihodnosti in se pogovarjam s trenerko ter direktorico kluba. Nič ne bom rekla, kajti zarečenega kruha se največ poje. V tem športu sem že 17 let in počasi bi res rada spremenila svoje življenje. Toda v tem trenutku vam še ne znam odgovoriti na vprašanje, kako naprej.
Kje pa se vidite potem, ko boste rokometno žogo pospravili v kot?
Ne želim si trdega prehoda iz igranja nekam popolnoma drugam. Rada bi bolj mehak prehod, zato bom verjetno ostala v rokometu. Najprej bom skušala nekaj delati v rokometu, v katerem se pač najbolje znajdem.
Maja Mastnak
Intervju z Gorazdom Škofom