SP 2012

V letu 2012 se je Svetovno prvenstvo srednjih šol v rokometu odvijalo v Varaždinu (Hrvaška) v času od 14. do 22.04.2012.

Pravico nastopa so imeli srednješolci, rojeni leta 1995, 1996 in 1997.          

 Vse informacije o SP lahko preberete na spletnih staneh :    

     http://isf-handball2012.org/      

Svetovnega prvenstva se je udeležilo 19 dekliških ekip iz celega sveta. Slovenijo so zastopaei:

2. KROG TEKMOVANJA - ČETRTFINALE, 19.04.2012:

TEKME ZA 5. DO 8. MESTO:

TEKMA ZA 5. MESTO:

KONČNA LESTVICA:

Z ENO BESEDO  - NEPOZABNO!

Prišlo je leto 2012, leto katerega smo dijakinje 1. in 2. letnika nestrpno čakale. Vzrok našega nestrpnega čakanja je bilo namreč svetovno rokometno prvenstvo, ki se je odvijalo od 14. do 22. aprila v Varaždinu na Hrvaškem.

Priprave na ta dogodek so se začele že jeseni z različnimi sestanki in zbiranjem donacij. Sledil je nakup opreme, pri katerem nam je bila v veliko pomoč profesorica Saša Vesel. Punce same pa smo bile že z mislimi na svetovnem prvenstvu …

Dnevi so hitro tekli in do Varaždina sta nam ostala samo še dva tedna, ki sta bila za vse nas prava norišnica. V šoli smo morale popraviti in pridobiti še veliko ocen, treningi so postajali napornejši, vendar smo vse te stvari delale z veseljem, saj smo vedele kakšen je naš cilj. V tistih dnevih nam je bila v veliko pomoč Špela Peterlin, ki zaključuje fakulteto psihologije in je z nami preživela nekaj ur namenjenih naši samozavesti in ''team bildingu''.

In končno je napočil dan D, dan, katerega smo sanjale že celo leto. Punce, trenerki in fizioterapevt David smo se zbrali pred gimnazijo Šiška in se z dvema kombijema odpeljali do Varaždina. Ob prihodu so nas organizatorji lepo sprejeli, nas spoznali z našo vodičko Tamaro in nam dodelili sobe. Prvič ko smo vstopile v sobe, smo bile za trenutek razočarane, saj smo pričakovale lepše prostore, vendar je ob misli na pravi razlog našega prihoda razočaranje hitro minilo. Dan smo izkoristile za počitek ter za spoznavanje s fanti iz gimnazije Ptuj; po sramežljivem začetku smo se hitro ujeli in postali nerazdružljivi.
Zvečer smo imele še sestanek s profesoricama, kjer smo se zmenile glede tekem in celotnega programa. Trenerka Sonja Čotar nam je namenila tudi nekaj spodbudnih besed, najgloblje v spominu pa so mi ostale : ''Punce samo igrajte se tega rokometa in uživajte v njem!''

Sledil je prvi dan tekem in z avtobusom smo se odpravili na slabo uro dolgo pot. Vožnjo smo si krajšale z živahno glasbo in petjem . Najprej so imeli tekmo fantje, za katere smo vsako tekmo glasno navijale, nato pa se je začelo tudi za nas. Od Izraela smo bile boljše za nekaj razredov vendar smo vseeno tekmo odigrale po najboljših močeh in bile z mislimi že pri Franciji. Zvečer nas je čakala otvoritev tekmovanja in govor vodilnega moža  ISF, ki nam je zaželel uspešno tekmovanje ter prijetno druženje. V nadaljevanju so se nam predstavile tudi domače plesalke.

Naslednji dan nas je čakala najzahtevnejša tekma v predtekmovanju za katero smo bile zelo motivirane. Tekmo smo malo slabše začele in Francozinje so brez težav povedle.  V drugem polčasu pa smo popravile obrambo vendar smo imeli ker nekaj smole v napadu in tako smo tekmo izgubile.

Nato je sledil dan počitka, katerega smo izkoristile za plavanje v hotelskem bazenu in za druženje.

Po dnevu premora smo odigrale še zadnjo tekmo v predtekmovanju proti Luksemburgu in se s prepričljivo zmagajo uvrstile v nadaljevanje tekmovanja, kar je pomenilo med osem najboljših ekip na svetu. Popoldne je v središču mesta potekala predstavitev držav. Skupaj s Ptujčani smo našo stojnico obložili s slovenskimi dobrotami (potico, sirom in kranjskimi klobasami) ter raznimi prospekti, katere so si lahko obiskovalci vzeli s seboj. Svojo državo smo predstavili tudi z značilno polko ob igranju na harmoniko.

Prišel je četrtek in z njim tudi težka naloga: tekma proti Dankam. Profesorici sta nas že od začetka spodbujali in nas psihično pripravljali na krizne trenutke. Na tekmo smo odšle z veliko motivacije in željo po zmagi. Na začetku smo se jim odlično upirale, kljub temu pa smo nato padle pod pritiskom strahu in Danke so visoko povedle. Proti koncu tekme smo spoznale, da nimamo česa izgubiti in smo začele igrat tako kot zares znamo. Na koncu nam je zmanjkalo nekaj minut, da bi bile me tiste, katere bi se veselile zmage. S tem porazom smo si tudi zaprle vrata med štiri najboljše ekipe na svetu.
Po tekmi smo bile vidno razočarane, vendar tako je pač v športu; enkrat zgubiš, drugič zmagaš. Kljub porazu se je tisti dan veliko govorilo o Slovenkah in o tem, kako smo zatresle noge Dankam.

Da bi si pridobile vstopnico, katera je vodila na tekmo za peto mesto, smo morale v petek premagati Avstrijo. Tekmo smo začele suvereno in rezultatsko razliko samo še povečevale, posledica tega je bila visoka zmaga. Ta pa je bila še slajša, saj je za nas navijalo veliko naših staršev, kateri so si vzeli dopust in prišli v Varaždin.

Prišla je sobota in z njo tudi predzadnji dan tekmovanja. Že dopoldne smo se pomerile s Turkinjami za peto mesto. Tekmo smo igrale v veliki areni v Varaždinu in z dobro obrambo ter napadom zasluženo zmagale. Popoldne smo si ogledale finale, v katerem je v obeh kategorijah slavila Francija. Po podelitvi smo se vsi udeleženci dobili na igrišču, kjer so nam naredili disko z dobro glasbo. Naše navdušenje je prekinil odhod domov naših novih prijateljev s Ptuja. Slovo je bila najtežja stvar v tistem tednu vendar nas je misel ob ponovnem snidenju zopet razveselila. Po veličastnem ognjemetu smo se odpravile v hotel, kjer smo spakirale in se v nedeljo po zajtrku odpravile proti domu.

Če sedaj pogledam nazaj, je bilo svetovno prvenstvo ena izmed najlepših stvari v našem življenju, kljub temu , da domov nismo prinesle želene medalje.  Pridobile pa smo veliko novih prijateljev, izkušenj, spoznanj, spominov ter rokometnega znanja. Največje spoznanje za nas je bilo to, da smo dokazale, da smo ekipa, ki drži skupaj, si pomaga in zna zatresti noge tudi največjim rokometnim državam.

Na koncu bi se v imenu celotne ekipe zahvalila vsem, ki ste nam omogočili ta nepozaben teden, zlasti sponzorjem, trenerki Sonji Čotar, profesorici Saši Vesel in fizioterapevtu Davidu.