Vse se je začelo na začetku, se pravi v prvem letniku. Čisto nova prijateljstva, novo okolje, nova šola,nova spoznanja,…vse nekaj popolnoma novega zame. Prva zanimiva novost so bili dopoldanski treningi ali pa kar jutranji saj so se začeli že ob pol osmih zjutraj. Na začetku leta smo še držali tempo jutranjih treningov, proti koncu šolskega leta, ko se je začela pojavljati tudi utrujenost pa je bilo zgodnje vstajanje vse večji problem. Vendar vse se da če se hoče. Naj še omenim da so ti jutranji treningi 4x tedensko. Od tega 2x rokometni. 1x imamo atletiko. In 1x na teden gimnastiko, ki je samo v prvem in drugem letniku, drugače pa imamo v tretjem in četrtem športne igre. Prvi letnik je bil nekako prilagajanje na vse te spremembe, nekatere pozitivne druge pač negativne. Ampak se s časom navadiš prav na vse. Seveda pa kot športna gimnazija in še predvsem zaradi tega ker smo rokometni razred sodelujemo v srednješolskem rokometnem prvenstvu. Zaključek je potekal v dvorani v Mostah, ki pa je bil malček drugačen kot ponavadi. V boju za prva štiri mesta smo se na isti dan potegovali dekleta in fantje. Bilo je zelo zanimivo in predvsem drugače, zopet nekaj novega. Nam, dijakinjam gimnazije Šiška je za osvojitev zlate medalje zmanjkal le korak do zmage. Vendar se pač ni izteklo kot bi si želele. So pa zato fantje imeli toliko večji razlog za slavje. Saj so prepričljivo zmagali tudi v boju za prvo mesto. In tako je leto minevalo, ocene so se nabrale v redovalnici, nekatere boljše druge slabše a še vedno zadovoljive. Prišle so počitnice. Oddih nam je prav lepo prijal. A smo se s sošolci tudi med počitnicami spominjali na naše prvo leto v gimnaziji.
In že je tu drugi letnik. Ta pa je bil zaznamovan s svetovnim prvenstvom na Danskem. V šoli je bilo vse po starem, učitelji še vedno tako zahtevni, prišlo je le nekaj novih (m)učencev. In dnevi so minevali s svetlobno hitrostjo. Kot bi trenil je prišel ta marec in odhod na Dansko. Mislim, da smo se s puncami celotno gledano dobro odrezale. Dosegle pa smo 9. mesto. Kar tudi ni slab rezultat. Na Danskem smo spoznale različne kulture saj smo imele priložnost se družiti z rokometaši iz celega sveta. Takšne priložnosti pa nimaš kar vsak dan. Letos pa smo v šolskem prvenstvu vrnile milo za drago in se v Celjskem Golovcu maščevale za lanskoletni poraz. Uspelo nam je in postale smo državne prvakinje tudi v srednješolskem rokometu. In tako je tudi drugi letnik minil kot bi trenil. To leto je bilo zame osebno zelo uspešno na skoraj vseh področjih. In zopet smo odšli na zaslužen počitek. Vsak v svojo smer, s svojimi sanjami. Jaz pa sem imela večinoma med počitnicami priprave, takšne in drugačne. In zgodilo se mi je nekaj najbolj neprijetnega v življenju. Nekaj kar bi športniki, če bi lahko zbrisali iz sveta. Poškodovala sem se. In sicer sem si strgala sprednjo križno vez v kolenu. Čakala me je operacija. Konec avgusta pa sem bila operirana.
Tako da sem še na prvi šolski dan 3. letnika ''prišepala'' v razred. Teh 6 mesecev mi je ekspresno hitro minilo. Edino na začetku leta sem imela malo težav s šolo saj sem bila pri pouku le na eni uri in malici. A sem s pomočjo naših koordinatoric tudi to uredila in se je šola dejansko prilagodila meni. Kar sem prosila so mi ugodili. Še posebno se moram pa zahvaliti očetu in materi, saj sta mi vedno stala ob strani. Lahko bi rekla, da je bil tretji letnik zelo naporen, saj sem se trudila z okrevanjem in hkrati pridno končala letnik. V katerem smo morali tudi izbrati maturitetne predmete. Šiška je v rokometu nekako zavzela prevlado in lovorika je ostala na naši šoli.
Pa smo v zadnjem letniku. Nekako podoživim lanskoletne počitnice. Te so me zopet zaznamovale s pripravami in posledično poškodbo. Počil mi je meniskus. In ponovno sem morala na operacijo. Le da rehabilitacija ni bila dolgotrajna. Po 3,4 tednih, sem že bila nazaj na igrišču. Prišlo je tudi do menjave kluba, saj sem odšla v Celje in zopet veliko razumevanja s strani šole. Vedeli so da me bodo vsakodnevne vožnje v Celje izmučile, zato sem imela razne prilagoditve. Med poukom pa smo poslušali le še matura, matura in še enkrat matura. Ta je resnično prišla zelo hitro. Vsi kar ne moremo dojeti, da smo dejansko že tik pred maturo. Saj imamo občutek, da smo še vedno septembra, ko so nam vsi na začetku leta povedali, da je letos na vrsti matura. Tudi naše teme pogovorov se stalno vračajo k dejstvu kako hitro so minila ta 4 leta. Po šolskem finalu, katerega smo zopet osvojile, nam je prof. Veselova dejala; ''Danes je po eni strani vesel, po drugi pa žalosten trenutek.'' Dekleta sicer nismo dobila takšnega občutka, saj je bilo do konca leta še daleč. Vendar, ko pa imaš čez 2 tedna maturantski ples in že počasi doživljaš evforijo tega dogodka, se zavedaš, da je imela profesorica prav. Te naše strasti pa je vedno pogasila naša razredničarka Urankarjeva, ki nam je ''tečnarila'' naj se učimo. Čeprav nas je včasih s tem spravila v slabo voljo, smo se zavedali, da ima prav. Počasi dojemamo, da se bo naše 4 letno življenjsko obdobje končalo. In začelo se bo nekaj novega.
Tako, da mi na žal, da sem na gimnaziji Šiška saj sem tukaj doživela nekaj nepozabnih trenutkov.
Lep pozdrav Nives Ahlin