Šolsko leto 2008/2009

Obe sva ponosni članici mladinske in članske reprezentance Slovenije in letos smo se z mladinsko reprezentanco uvrstile na EP na Madžarskem. Trenutno pa sva na pripravah članske reprezentance za Sredozemske igre, zato vam bova skupaj predstavili najino izkušnjo šolanja v rokometnih oddelkih gimnazije Šiška.

Za vpis na gimnazijo Šiška sva se odločili zato, ker imava obe zelo radi rokomet, v katerem sva tudi dokaj uspešni in zato, ker sva hoteli normalno usklajevati rokometne in šolske obveznosti.
Na naši šoli imajo veliko razumevanja za nas športnike, posledično tudi rokometaše. Šola in klubi med seboj dobro sodelujejo, tako da dijaki lahko normalno usklajujemo šolo in treninge.
Program na šoli je zelo pester in razgiban, kar se tiče tudi športa. Ob ponedeljkih imamo poleg splošnega pouka na programu tudi atletiko, kjer je letos veliko poudarka na fitnesu. Ob sredah sta na programu dve šolski uri rokometa, kjer delamo predvsem individualno. Trenira nas Sonja Čotar, ki nam s svojimi izkušnjami veliko pomaga pri razvijanju našega rokometnega znanja. Na treningih sodelujejo tudi klubski trenerji, predvsem Uroš Bregar, pomočnik  trenerja RK Krim Mercator in trener mladinske ženske reprezentance, ki je zelo dobro povezan z našo šolo in uspešno sodelujemo. Treningi so namenjeni predvsem razvoju tako posameznika, kot tudi uspešnega timskega dela. Veliko se ukvarjamo z vajami, ki preprečujejo poškodbe, ki so v sodobnem rokometu ena izmed najhujših težav športnika. K zmanjšanju teh poškodb, pa program na naši gimnaziji veliko pripomore, saj se večkrat letno dijaki udeležujemo različnih testiranj.
Seveda je šolanje v športnem oddelku včasih zelo naporno, kajti vsi veliko treniramo tudi po svojih matičnih klubih. In verjemite, včasih je res težko, ampak se da. Tu gre seveda veliko zaslug naši športni koordinatorki prof. Saši Vesel in seveda vse zahvale tudi njej, ki ima za nas dijake veliko posluha. Ko nam je najtežje, vskoči prav ona in nam pomaga kolikor le more.
Pri usklajevanju šolskih obveznosti nama pomaga prof. Mojca Zupan, saj se z ostalimi profesorji dogovarja o ustnih in pisnih ocenjevanjih, kadar sva odsotni.
V ta projekt se vključuje vedno več ljudi, kar je v veliko pomoč tako nama, kot tudi ostalim dijakom, saj se lahko kadarkoli obrnemo na njih.

Obe sva prepričani, da sva se odločili za pravo gimnazijo in jo priporočava tudi naslednjim generacijam, ki prihajajo za nama.
Predvsem za tiste rokometaše, ki si želijo napredovanja, je Gimnazija Šiška pravi naslov.


                                                                                                                                   Ana in Tamara

Pa naj začnem na začetku. Štiri leta nazaj sem se odločala kje nadaljevati šolanje po končani osnovni šoli. Izbira srednjih šol je velika, zato je tudi odločitev toliko težja. Ker sem že takrat resno trenirala, hkrati pa želela uspešno narediti tudi šolo, sem se odločila za Gimnazijo Šiška. In priznati moram, da mi nikoli ni bilo žal in če bi še enkrat izbirala, se moja odločitev ne bi spremenila. Za moje zadovoljstvo pa je več razlogov. Najpomembnejša prednost je po mojem mnenju, da šola razume športnike in jim pomaga usklajevati šport in šolo.  Športni razred ima poleg razrednika na voljo še pedagoško koordinatorico ter športno koordinatorico. Tako lahko delovanje razreda primerjamo s tekmo. Tako kot je tudi na tekmi pomembno vodstvo, da usmerja potek igre in igralce, prav tako  tukaj, omenjene osebe skrbijo za vsakega posameznika v razredu in razred kot celoto. Sama sem šolo vsa 4 leta opravljala brez večjih težav in z lepimi ocenami, moja uspešnost v šoli pa bi bila gotovo slabša, če šola ne bi podpirala športnikov. Športniki imajo tako posebne ugodnosti: dogovorjeni termini ustnih in pisnih preverjanj, možnost športnih izostankov, manjše razrede (manj dijakov) in dodatne ure športne vzgoje.  Prve tri letnike je na urniku kar 8 šolskih ur športa, v četrtem letniku pa šest. Vsa štiri leta smo imeli enkrat tedensko po dve šolski uri atletiko. Prvi dve leti smo se urili predvsem v šoli teka, naučili smo se teka čez ovire, skoka v višino, skoka v daljino in podobno. Drugi dve leti pa je poudarek na učenju tehnike s utežmi. Vse skozi se učence spremlja z raznovrstnimi testiranji, s katerimi lahko tudi dijaki sami nadzorujejo svoj napredek. Skozi ure atletike smo spoznavali tudi vaje za preprečevanje poškodb in vaje za krepitev trupa. Vedno pa je bilo poskrbljeno tudi za poškodovane športnike, ki so imeli na voljo fitnes ali pa se jim je omogočalo izvajanje programa za rehabilitacijo.  Prva tri leta  smo imeli tedensko tudi dva rokometna treninga. En rokometni trening je vključeval celoten razred, na drugem treningu pa smo bili ločeni po spolu. Na teh treningi je bilo vedno glavno  vodilo: »Igrajmo se rokomet«. Treningi so bili raznovrstni, prilagojeni našemu znanju in navsezadnje sestavljeni tudi glede na našo utrujenost iz klubov. Na treninge smo radi prihajali, ker tu ni bilo nikakršnega pritiska in obremenjenosti z rezultatom, lahko smo preprosto uživali v rokometu.  Zatorej smo se tudi z veseljem udeleževali tekmovanj v rokometu in tam dosegali dobre rezultate.

Poleg tekmovanj na državni ravni pa smo se dekleta udeležila tudi dveh svetovnih prvenstev.  Edina sem imela možnost nastopiti na obeh svetovnih prvenstvih, tako v Franciji, kot na Danskem. Na prvem prvenstvu kot najmlajša, na drugem kot najstarejša. In to so spet spomini, ki me bodo spremljali vse življenje in mi pričarali nasmeh na obraz.

Ostale ure športne vzgoje pa so bile namenjene gimnastiki in športnim igram. Sama nisem ljubiteljica gimnastike, vendar se mi zdijo ure gimnastike koristne, saj lahko z njimi razviješ določene spretnosti kot so boljša orientacija v prostoru, pravilni padci, boljša gibljivost… Ure športnih iger pa so bile naše najljubše. Tu smo se učili spretnosti v košarki, nogometu, odbojki, plesu, badmintonu.. . Ker sem športnica po duši, mi je izredno ugajalo se preizkusit še v drugih športnih,  razredne tekme pa so še bolj začinile naše športne urice.

Morda bo kdo, ki bo rekel, da to ni realno stanje, saj so napisane le dobre stvari. Sama sem na Šiški preživela štiri čudovita leta in slabih stvari je bilo tako malo, da niso omembe vredne. Konec koncev lahko kot rezultat pogledamo to, da smo uspešno zaključili šolanje ter napredovali v rokometu. Zame je bila to lepa izkušnja, ki se je kar prehitro končala. Ostali so mi spomini in nova prijateljstva. A v življenju je pač tako, da se vse enkrat konča. In tako kot se je končalo moje šolanje na Gimnaziji Šiška, se bo končal tudi ta članek. 
    

                                                                                         Lep rokometni pozdrav, Špela.