24. 1. 2010
Na letošnjem EP v Avstriji je v reprezentanci Slovenije eden izmed debitantov na velikem tekmovanju tudi 22-letni Sebastian Skube. Član Trima iz Trebnjega ter srednji zunanji igralec pa ni le vrhunski rokometaš, ampak tudi vrhunski študent biokemije.
Slovenska reprezentanca je prvi del Eura 2010 končala z eno zmago (Švedska) ter dvema neodločenima izidoma (Nemčija, Poljska) in se prebila med dvanajst najboljših v Evropi. Kako bi ocenili predtekmovalni del?
Edina slaba točka na prvih treh tekmah v predtekmovanju je bil prvi polčas na tekmi proti Švedski, toda na srečo smo ga že bolj ali manj pozabili. Mogoče nas je celo nekoliko postavil na realna tla, kajti od tistega katastrofalnega prvega polčasa dalje igramo kot prerojeni. Zmaga proti Švedski nas je dvignila, kajti zavedali smo se pomembnosti uvodne tekme na velikem tekmovanju, še posebno pa smo bili veseli dveh zelo pomembnih točk. V tekmo proti Nemčiji smo zato lahko šli precej bolj sproščeni in ko smo hitro videli, da se lahko najmanj enakovredno kosamo z njimi, smo tako naprej tudi igrali. Enako velja za tekmo proti Poljakom, na katere smo se spet dobro pripravili. Selektor Serdarušić je pripravil odlično taktiko, večji del tekme smo vodili in držali visok ritem igre, toda na žalost nam je na koncu zmanjkalo malce športne sreče.
Pred EP so verjetno le redki verjeli, da se lahko enakovredno kosamo s takšnimi velesilami, kljub temu pa po dveh zapravljenih priložnostih za zmago proti Nemčiji in Poljski vendarle ostaja malce grenkega priokusa glede števila točk.
Se strinjam, kajti Nemci imajo kopico kolajn z velikih tekmovanj, Poljaki pa tudi na letošnjem prvenstvo odkrito naskakujejo odličje. V predtekmovanju smo igrali v skupini smrti, kljub temu pa smo prikazali odlične igre. Seveda bi nam še dve dodatni točki prišli zelo prav, toda najpomembneje je, da smo slovenski javnosti in sebi dokazali, česa smo dejansko sposobni. S tem smo tudi potrdili, da se v Sloveniji igra dober rokomet, da imamo dobre igralce in da se nam za njegovo prihodnost ni potrebno bati. Upam, da smo z dosedanjimi igrami zadovoljili tudi naše navijače in hkrati pridobili še kakšnega novega, poleg tega pa navdušili mlade igralce, da bodo še rajši trenirali.
V glavnem delu se bo Slovenija pomerila s Češko, Francijo in Španijo. Kaj pričakujete od teh treh tekem?
Čehe smo med pripravami visoko premagali že na turnirju na Danskem in tudi zato seveda pričakujemo zmago proti njim. Po prvi tekmi nas čaka precej težje delo, kajti Francija in Španija sta rokometni velesili. Obe imata vrhunske igralce in zelo visoke cilje tudi na letošnjem tekmovanju, v svojem in imenu soigralcev pa lahko obljubim, da se bomo borili do zadnjega atoma moči in pustili srce na igrišču. Po drugi strani bomo lahko proti njima igrali bolj sproščeno kot proti Čehom, saj ne bomo imeli bremena favorita. Če smo lahko dobro igrali in v veliki meri nadigrali tako Nemčijo kot Poljsko, ne vidim razlogov, da ne bi bilo tako tudi proti Francozom in Špancem. In če nam bo naklonjena tudi športna sreča, ki je v predtekmovalnem delu nismo imeli, mogoče lahko pridemo celo do polfinala.
Na tekmi proti Poljski ste kljub debitantskemu nastopu na velikih tekmovanjih prav v odločilnih trenutkih breme odgovornosti prevzeli nase in ob številčni igralski prednosti nasprotnika dvakrat zadeli v polno.
Že pred tekmo mi je selektor Zvonimir Serdarušić povedal, da bomo igralci z rezervne klopi po desetih ali petnajstih minutah prišli v igro. Prav zaradi tega sem bil že vnaprej pripravljen na tovrsten pritisk, saj je to precej lažje, kot če kar sredi tekme naenkrat izveš, da boš moral v igro. Natančno sem vedel, kakšna je moja naloga in kaj selektor pričakuje od mene. Še dodatno spodbudo so mi dali naša dobra igra, ugoden rezultat in fantastični slovenski navijači. Ko sem dosegel prvi zadetek, je bilo vse skupaj še lažje, čeprav je bila na nasprotni strani močna poljska obramba. Vesel sem, da sem dobil takšno priložnost in upam, da sem jo v selektorjevih očeh tudi dobro izkoristil ter da bom lahko tudi na naslednjih tekmah odigral na takšni ravni.
Niste samo vrhunski rokometaš, ampak tudi odličen študent biokemije. Kako vam uspe uskladiti zahtevne športne in študijske obveznosti?
Rokometni treningi, tekme in potovanja mi vzamejo kar precej časa in zaradi njih imam kar hiter in obveznosti poln življenjski ritem. Ko pridem s fakultete, se zavedam, da imam samo še nekaj ur do treninga, zato se takoj lotim učenja. Če bi imel več časa, bi morebiti s študijem precej bolj odlašal, tako pa sem skoraj prisiljen, da vsak trenutek izkoristim za študij. Tudi na letošnjem evropskem prvenstvu sem s sabo vzel študijsko literaturo in ko imam kaj prostega časa, se učim. Letos nameravam končati študij in napisati diplomo, tako da se bom lahko v naslednjem letu posvetil samo rokometu.
Ali to pomeni, da boste po diplomi poklicno kariero začasno postavili na stranski tir in se v celoti posvetili rokometu?
Da. Prišel sem do zaključka, da je bolj smiselno, da pri svojih letih še vztrajam v vrhunskem športu. Ko pa ne bom mogel več igrati na takšni ravni, pa bo še vedno dovolj časa za poklic in službo. No, mogoče pa bom tudi po končani igralski karieri ostal v rokometu.