In memoriam: Radivoj Krivokapić-Krivi

Kjerkoli je tekla beseda v sedemdesetih ali osemdesetih pa vse do danes o rokometu ,v Ljubljani so tudi ljudje, ki niso ravno zvesti spremljevalci športa ali rokometa, vedeli za Krivokapiča, med nami rokometaši znanega po vzdevku Krivi. Njegov sloves pa ni bil vezan samo na Ljubljano temveč je že pred pojavom družbenih omrežij postal globalna rokometna zvezda znana po neverjetno močnem in natančnem metu na rokometna vrata. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je v tistih časih sinonim za rokomet v naši prestolnici predstavljal prav Krivi. Tudi v Celju smo ga gledali z občudovanjem pri njegovi pojavi izklesanega telesa športnika in igri na takrat še betonskih ali asfaltnih zunanjih igriščih.

Svoj neverjetni talent za vse športe, ki se jih je lotil, je razvil do perfekcije v rokometu pod vodenjem trenerjev pri Slovanu med katerimi mu je bil po njegovih besedah najljubši in za katerega bi napravil vse Ivo Munitić-Dundo s katerim sta se prisrčno spominjala skupnih trenutkov še v aprilu letos na srečanju legend Slovana. Na tem srečanju je Dundo prinesel originalno izpisnico iz njegovega matičnega kluba Ade iz Potisja, ki jo je vodstvo Slovana želelo takoj ob sklenitvi njegovega prestopa za vsak slučaj saj je bil že takrat med najbolj iskanimi mladimi rokometaši takratne skupne države SFR Jugoslavije. Dundo jo je skrbno hranil do današnjih dni in jo je simbolno predal Krivemu na druženju v gostišču Portal. Na tem srečanju je do poznih ali še bolje zgodnjih jutranjih ur med drugim zaupal tudi to, da je bil v mladosti levo roki a mu je mama velevala, da mora tako kot vsak normalni otrok vse početi z desno roko. Zato ne čudi, da je ob poškodbi desne rame brez težav nadaljeval z igranjem rokometa z levo roko enako uspešno kot prej z desno in tako ni zaradi poškodbe izgubil igralne sezone. Zaradi njegove poškodbe pa je dobil priložnost razviti se pod njegovim mentorstvom v vrhunskega levega zunanjega Peter Mahne. Krivi je bil namreč ob vrhunskih sposobnostih športnika tudi neverjetno karizmatična osebnost z izrazitimi voditeljskimi sposobnostmi, ki je na svojstven način kreiral tudi politiko kluba. Njegova je bila tudi pobuda pri ustvarjanju šampionskega moštva Slovana, da se pripelje kot pika na i iz Celja brata Vlada in Miho Bojovića in se dokaže, da tudi  v deželi »skijašev« lahko deluje vrhunsko rokometno moštvo in je prvak v takrat najmočnejši ligi na svetu. Z Vladom sta bila povezana že od mladinskih reprezentančnih časov imela pa sta oba tudi črnogorske korenine. Le to pa ni bila ovira, da ne bi bila oba ponosna zastopnika slovenskega rokometa in sta ga več kot uspešno in častno zastopala. Oba olimpijca v Montrealu 1976 reprezentanta na SP na Danskem 1978 , ravno zaradi tega, ker sta prihajala iz slovenskega rokometnega okolja izpadla iz moštva za olimpijske igre v Moskvi 1980 in se nato pod vodstvom njunega nekdanjega soigralca dr. Branislava Pokrajca uvrstile kot pomembna moža v selekcijo Jugoslavije, ki je osvojila srebrno odličje na SP v Dortmundu v takratni ZR Nemčiji davnega leta 1982. Oba sta zaradi tega zaslužna športnika svojih novih držav in prejemnika zasluženih dodatkov k pokojninam oz. v Srbiji so to uredili z rentami zaslužnim športnikom.

O Krivem bi lahko napisali uspešnico z raznoliko vsebino saj je bil tudi nadpovprečno inteligenten kar je potrdil dr. Pokrajac, ki so mu bili znani rezultati testiranj na inštitutu v Beogradu s področja inteligence in to ne samo športne. Kot tak je bil izredno duhovit in z izrazitimi vodstvenimi odlikami s katerimi je deloval povezovalno na vseh ravneh. Kot takšnega ga imajo v spominu tudi iz časov rokometne kolonije v samskem domu v okviru BTC kjer so bili nastanjeni rokometaši na začetku sedemdesetih in bolj ali manj fiktivno zaposleni ter kot takšni na nek način pionirji profesionalizma v rokometu v Sloveniji. Kot vsestranski športnik je igral poleg rokometa za zabavo s soigralcema s Slovana Bojanom Fistrom in Daretom Čeakom tudi za košarkarsko moštvo Zelene jame. Pri soigralcu tudi letos pokojnemu Rajku Begoviču iz Zadra je eno poletje igral celo zelo uspešno tudi vaterpolo. Naš radijski urednik Dragan Bulič pa se ga spomni kot soigralca v malem nogometu in to kot najboljšega na terenu. Malokdo ve, da so ga vabili tudi v košarkarski klub Olimpija in sicer njegov prijatelj prav tako legendarni Vinko Jelovac in za nameček tudi v ameriški nogomet, kjer bi bil zagotovo vrhunski »quarter back«. Tudi za moj prihod v Ljubljano je imel on zasluge a žal leto kasneje kot si je želel on in jaz, zato sva skupaj igrala samo za Slovenijo na neuradnih tekmah v okviru nekdanje skupne države. Za vsak trenutek z njim tudi na skupnih akcijah mladinske in članske selekcije SFRJ sem mu hvaležen in ga imam v neizbrisnem spominu.

Za zaključek pa ne moremo mimo tega, da je bil kot bi dejali v njegovem rojstnem okolju  pravi »bekrija«. Po naše bon vivan ali ljubitelj življenja in v vseh ozirih genleman. Bil je zagotovo med zadnjimi jugoslovanskimi športnimi boemi, kar pa se ni poznalo na njegovi športni učinkovitosti. Tudi po tej plati je bil svojevrstni unikum in fenomen. V Ljubljani ni bil samo kralj rokometa, temveč tudi nočnega življenja in danes bi ga bile polne družabne kronike.

Dragi Krivi v imenu vseh, ki smo te poznali, se s tabo družili ali igrali Ti izrekam velik hvala in s svojimi tudi že pokojnimi športnimi prijatelji Ti želimo prijetno žoganje v večnosti. V naš rokomet si se vtisnil v spomin z zlatimi črkami tudi po človeški plati in zato še enkrat hvala. Tvoj nemirni duh pa naj bogati prostor na tvoj način tudi tam v drugi dimenziji.

V imenu rokometnih sopotnikov zapisal Aleš Praznik.