In memoriam - Miro Požun (1943 – 2018)

V veselem razpoloženju, bilo nas je štirinajst, smo še enkrat več podoživljali tisti davni 24. april leta 2004 – zaključno tekmo v Flensburgu in slavje po njej ter veličastne sprejeme navijačev na letališču Brnik, pred dvorano Zlatorog in naslednji dan na Trgu celjskih knezov. Miro je bil takrat, poleg igralcev seveda, v centru pozornosti vseh navijačev. Kot tokrat na našem zadnjem srečanju, ko smo vsi upali, da bo vendarle premagal zahrbtno bolezen. 

Na evropskem mladinskem prvenstvu v Celju sem ga mesec dni nazaj zaman iskal v dvorani. "Morda je na svojem priljubljenem vikendu na Krku", sem razmišljal, a so me obhajale črne slutnje… Po novici, da so ga pred kratkim iz slovenjgraške bolnice premestili domov, so se na žalost uresničile. Dva meseca pred njegovim 75. rojstnim dnevom je Miro dokončno omagal.

Ob suhoparnem naštevanju vseh uspehov, ki jih je dosegel Miro Požun, lahko zapišemo, da je bil med našimi najuspešnejšimi rokometnimi trenerji. Svoj višek je dosegel v Celju z osvojitvijo naslova evropskih klubskih prvakov in zmagovalcev evropskega superpokala, kar je bil leta 2004, poleg obeh domačih naslovov, popoln možni izkupiček doma in v Evropi. Najboljši v državnem prvenstvu je bil vsega skupaj šestkrat, v pokalnem tekmovanju štirikrat, po enkrat je z ekipo igral v polfinalu in četrtfinalu evropske lige prvakov ter enkrat v polfinalu evropskega pokala pokalnih zmagovalcev. Opazen je tudi njegov prispevek članski (1995/96, 2008/09) in mladinski (1992/93) državni reprezentanci ter njegovo strokovno delo v rokometu.

Miro Požun je v slovenskem rokometu in športu nasploh zapustil neizbrisen pečat. Ne le kot trener in strokovnjak, ampak tudi kot velik človek ter dober sodelavec in prijatelj. Še posebej se ga bomo z najlepšimi občutki spominjali v Celju – igralci in sodelavci v klubu, navijači, še posebej tisti iz Prekmurja. 

Ostal nam bo v večnem spominu!

Pogreb Mira Požuna bo v petek ob 15.00 v Velenju.

Andrej Šušterič