6. 5. 2015
Mitja Vidic, veliki človek in pedagog, je posvetil večino
svojega življenja rokometu.
Julija bi dopolnil devetdeset let. Neusmiljena bolezen ga je
v zadnjih letih potisnila v samoto, ki jo je ljubeče in predano blažila soproga
Sonja.
Mitja Vidic se je rodil v Mariboru in kot otrok
železničarske družine preživljal otroštvo in mladost v Zrenjaninu, Zagrebu in
Beogradu. Tam se je vključil v Narodno-osvobodilno borbo in se kot mlad
partizan boril na sremski fronti. Vrednotam partizanstva je ostal zvest tudi po
osvoboditvi, ko je v Beogradu študiral in diplomiral na visoki šoli za telesno
vzgojo.
Po vrnitvi v Ljubljano se je kot profesionalni športni
delavec povsem posvetil takrat šele nastajajoči športni panogi – rokometu.
Upravičeno ga štejemo za pionirja rokometa na Slovenskem. Napisal je tudi več
strokovnih del, ki jih rokometni delavci še vedno radi vzamemo v roke. Za
tiste, ki smo ga poznali, je Mitja oče slovenskega rokometa.
V rokometu je bil vse: igralec, trener, sodnik, pedagog in
organizator. Predvsem pa zgled številnim mladim. Posebno energijo je namreč
namenjal skrbi za mlajše generacije rokometašev, zlasti rokometašic.
Preveč bi bilo naštevati vsa priznanja, državna odlikovanja
in častne naslove, ki jih je Mitja dobil za svoje delo, saj jih je preko
dvajset. Pa vendar – bil je nosilec reda zaslug za narod, reda dela s srebrnim
vencem, Bloudkove plakete, zlate značke RZS …
Bil je tudi prvi slovenski rokometni mednarodni sodnik,
priznani mednarodni predavatelj, častni član mnogih slovenskih in tujih
rokometnih klubov.
Vsa priznanja ne morejo ponazoriti Mitjeve plemenitosti in
človeške veličine. Sam je ostal skromen in se ni želel izpostavljati, zato
danes marsikdo ne pozna njegovih zaslug in dela. Tisti, ki smo se imeli
priložnost in čast učiti od njega, skušamo vrednote, ki nam jih je privzgojil,
braniti in krepiti.
Kot nestorja rokometa in častnega člana Združenja rokometnih
trenerjev in sodniške organizacije ga spoštujemo mnogi še vedno dejavni
rokometni delavci in si prizadevamo nadaljevati njegovo delo. Številne nekdanje
rokometašice, ki jim je bil skrbni, odlični in tudi uspešni trener, ga bodo
brez dvoma ohranile v prijaznem spominu.
Ko se poslavljam v imenu vseh, ki imamo rokomet v srcu,
lahko le rečem, da mi je žal, spoštovani Mitja, da ti nismo bolj podobni. Bil
si učitelj, ki te vsi tvoji učenci skupaj ne dosegamo.
Pa ne, da se ne bi trudili. Ampak, bil si prevelik. In
ostajaš.
Ko se poslavljamo od največjega med nami, so besede premalo.
Mitja, počivaj v miru.
Pogrebni govor Andreja Juratovca ob slovesu od velikana slovenskega rokometa